V svet sem pokukala 20. januarja 2018. Skupaj s tremi bratci in sestricama smo razveselili mamo in očija, ki živita v češkem mest Ostrava. Na tej povezavi so moji STARŠI . Skoraj dva meseca sta minila v igranju potem pa so začeli neznani ljudje prihajati po moje brate in sestre. Kogar so vzeli s seboj, ga ni bilo več nazaj! Nekoč so se prikazale štiri gospodične in zaslutila sem, da so prišle pome. V pričakovanju novih dogodivščin sem se zapodila k najbolj simpatični - z roza pobarvanimi lasmi (Tani). In ja - bila je obojestranska ljubezen na prvi pogled! FILM o poti v novi dom : https://www.youtube.com/watch?v=5uklM9E1jfQ&feature=youtu.be
Lep sončen dan je bil kot nalašč za fotografiranje! Toda kaj, ko je bilo v gozdu in na travniku toliko zanimivih svari: veter je raznašal liste, ovohavala sem vijolične žafrane, brskala po nahrbtniku, da ne omenjam igranja z Lio, s katero se sedaj že precej bolje razumeva.... Fotografiranje je bilo malce naporno, saj težko zdržim pri miru več kot 5 sekund. A mislim, da je nekaj fotk vseeno uspelo...
I've found something unusual while walking along the meadow. It was quite big, brown thing with a hat. Didn't smell like edible but Igor was thrilled! He picked it, actually two of them and brought them home. Igor called them mashrooms. But he said, I should look for truffles next time. Anybody knows what truffles look like?
Na mrzel pomladni dan me ni prav nič mikalo zapustiti toplega doma. "Moraš v šolo" je rekla Tani, in smo šli. Z avtom nekam na obrobje Ljubljane na velik travnik. Družba je bila pisana. Čeprav sem bila najmanjša me nihče ni gledal postrani. Vsi so me z zanimanjem ovohavali. In prav nihče ni lajal name. Sicer je bilo vse skupaj malo trapasto, ko so me klicali sem in tja in sem se morala včasih usesti. A za dobre priboljške sem jim pač nekajkrat ustregla...
Rada obiščem kakšno restavracijo in zadnjič so me povabili v prav posebno: Bistro SUWON . Našli smo jo v Ljubljani, moje spremljevalce pa je prepričala s korejskimi jedmi. Nisem pričakovala veliko, toda restavracija mi je bila všeč. Ni bilo gneče, pod mizo je bilo udobno, prijazna natakarica pa mi je takoj prinesla vodo. No, delili sva jo z Lio. Moji spremljevalci so hvalili unikatne stole in mize, glinene luči, mini knjižnico s kuharskimi knjigami....jaz pa sem komaj čakala, da lahko poizkusim korejske specialitete: bibimbap, mandu, zapče... Če na hitro prevedem, nekaj podobnega žlinkrofom, rižu in špagetom z zelenjavo.... K sreči sem vsejeda in bi zlahka pojedla več, kot tistih nekaj koščkov, ki so mi jih privoščili... Nekaj pa sem pustili za Lio,
Komentarji
Objavite komentar